Tam mu prinese mlad strežnik kopico časnikov in ga vpraša v čisti slovenščini, ali si želi gospod še drugega razvedrila. Samorad se prijetno iznenadi, da je slovenščina pridrla celo v Monako; strežnik pa izusti, da je Samoradov nekdanji sošolec Živko Tratilek in da je nadvse srečen, ker bo stregel blagemu gospodu Veselinu. Ta mu poda roko in mu zabiči, da med njima za sedaj ni drugačnega razmerja nego dijaško-tovariškega, in nadaljuje: »Kako moreš govoriti o sreči, nesrečnik?