Najmlajši je Tasso, mož, ki se baje ni nikdar smejal, ki je goreče ljubil ledeno devico, ki je moral prvo hvalo in slavo svoje epopeje poslušati skozi omrežje temne ječe. Naposled so ga hoteli na Kapitolu slovesno venčati; toda blaga usoda je odločila, da se pesniku, ki ni pel za svoje vrstnike, temveč za vse pozne rodove, spodobi lovorika na grob in ne na živo glavo. Tam na strani stojita moža, katerima je višja usoda posodila svoje zemljo ravnajoče žezlo.