Prvi je Horacij, ki je znal ob petju modro in udobno živeti kakor malokateri pesnik. Drugi je Ovidij, ki je hotel poleg petja tudi pesniško živeti; zatorej ga je tedanja cenzura pregnala v tedanjo Sibirijo pri mrzlem Črnem morju. Tretji je Dante, ki je v nehvaležni domovini zgubil vse �rove Pluta’ in bridko tožil, kako žalostno je gor in dol stopati po gladkih stopnicah hladnosrčnih mogotcev.