Samotaril si sredi človeške zadruge, kateri se ne moreš in ne smeš odtegniti. Samotaril si ‒ sam sebi vesoljnost sam sebi nezgoda ‒ in tako ti je usahnila ljubezen do človeštva, katerega beda je po tvojih nazorih neutešna, do naroda, kateri te ni posebej prosil pomoči, do svojcev, kateri te ne čislajo dovolj, in naposled celo do matere svoje, katera te več ne umeje. Po taki vzgoji si se ves prilagodil težnjam in smotru tistega Abadona, ki je po ošabnih svojih besedah vodilni genij našega veka.