Več nisi bil sam svoj; zgubil si vero v sebe, da bi mogel doseči človeški namen; otrpnila ti je krepost, da boš kdaj vrl člen človeške družbe; in ni se ti zbudilo tisto blago častiželje, ki ne išče ljudske hvale, temveč činov, ki so sami na sebi častni. Samotaril si sredi človeške zadruge, kateri se ne moreš in ne smeš odtegniti. Samotaril si ‒ sam sebi vesoljnost sam sebi nezgoda ‒ in tako ti je usahnila ljubezen do človeštva, katerega beda je po tvojih nazorih neutešna, do naroda, kateri te ni posebej prosil pomoči, do svojcev, kateri te ne čislajo dovolj, in naposled celo do matere svoje, katera te več ne umeje.