Dovršivši gimnazijo, vedel sem res veliko, ali še več sem si domišljal. Ponosen na večinoma izposojeno in neprebavljeno vedo, sem preziral svoje vrstnike; ošabno sem obsojal vse, kar se ni ujemalo z mojimi nazori; govoril sem o vsaki reči brzoustno in nadležno; vsakomur sem vsiljeval nezmotno svojo sodbo, in kdor mi je kaj prerekel ali se drznil dokazovati, da se motim, njega sem uvrstil med ‚profanum vulgus’. Žalostno je mati opazovala sumljivi vzlet mojega duha.