Še sedaj ne morem pozabiti, kako mi je narekovala molitev, kako me je učila sklepati ročice ‒ vedno se mi je zdelo, da moli pobožneje negoli jaz. Kako sem bil često vesel hvaležnega pogleda ubožca hromaka, kateremu sem pol boječe, pol srčno prinesel materin dar na domači prag! To je bila zlata moja doba, ko še nisem posedal na šolskih klopeh.