Uboga sva kakor nekdaj Job na gnojišču; in če nimava jesti in piti, pa se grejva ob spominu veselih dni in pasiva se ob načrtih boljše bodočnosti!« Samorad sede za dolgo mizo in se čudi, da v gostilni ni gostov, dočim je sedaj za razstave toliko tujcev v mestu, da marsikdo rad plača po dolar samo za trd stol, da more na njem presloneti dolgo noč. Ali Tratilek odgovori: »To je posebna smola, ki se me vedno drži.