Onda vidi na skrajnem robu velikanske, navpične in spodmlete pečine dve osebi, ki imata prav na tej skali najlepši razgled na najveličastnejši slap naše zemlje. To sta Abadon v Samoradovem životu in Cvetana, ki okusno opravljena veselih lic blaženo zre sedaj v grmado valov, ki se dreve v peneči, grmeči prepad, sedaj v lice svojega ponosnega spremljevalca, ki ima oči malone edino za krasno svojo družico. Ta prizor omami Samorada.