Nekdaj se je malo potrebovalo za človeško blaženost. Človek je bil blažen, če ni ničesar zahteval od sreče, če je izmed človeških potreb poznal samo prirodne in nujne, če je krotil svoje želje in se vedno ravnal po tem, da življenje ni uživanje, ampak vedno pripravljanje na neizogibno smrt. Dolgočasna blaženost, ki je zgolj negacija, vedno zatajevanje samega sebe!