Srd pa sodi vse pristransko, kakor vidimo to tudi pri ljubezni. Samorad je pač spoznal, da je med povabljenci že minilo največje delo, tlačiti si namreč želodec s preobilimi jedili, da dela prebavljanje marsikomu težko glavo, kateri ne ohladi vročine nobeno vino, da vlada nekakova zagata v dvoraninem vzduhu in v večini možganov in da se sploh vzbuja želja po svobodnem gibanju in po razvedritvi. Posebno slastno pa je opazoval, da si gospod ženin gasi žejo čez mero in da svoje bizeljske starine proti drugim vinom ne hvali samo do nebes, nego jo tudi dejansko preveč obožava.