Ugleda in veljave jim ni bilo med narodom. V lice se jim je kmet klanjal in hvalil njih dobrotnost; za hrbtom pa jih je grozovito črtil in klel ter se rad spominjal one pravljice, da je dobro umreti tisti dan, kadar umre takov volčji bratoderec. Izjema je bil domači župnik, ki najodličnejšim svojim župljanom ni mogel odreči prisotnosti svoje.