Ali so bile njega besede, katere tako spominjajo Abadona, iskreno mnenje ali mameče slepilo? Dočim tako omahuje, jame se megla gostiti in iz nje zrase človeški stas, ves podoben Samoradu, kakršen je bil pred štirimi leti v cvetju in zadovoljstvu zlate mladosti. Samorad se preplaši in zakliče: »Kdo si, zlobni duh, ki me trpinčiš, očitajoč mi nedolžno moje lice iz dobe vzorov in blagih želja?«