Stopita na goro šentgotardsko in v predor, ki je nekdaj rabil železnici. Po kratki hoji v temi se jima odpre krasna, z vijolasto in rumenkasto lučjo razsvetljena votlina, katere prostornost daleč presega vse enake zgradbe devetnajstega stoletja. Tu notri se bavi množica ljudi v krinkah in brez njih z opravki, katerih rokodelstvo in namen sta Samoradu popolnoma nova.