Naša breztelesnjaka ostavita mužnati gozd, v katerem se pogrezajo in razkrajajo ostanki divotnega Pariza, in se bližata velikanom visoke Švice, katerih sivi vrhovi in ledena polja še vedno nespremenjeno strme proti jasnemu nebu. Stopita na goro šentgotardsko in v predor, ki je nekdaj rabil železnici. Po kratki hoji v temi se jima odpre krasna, z vijolasto in rumenkasto lučjo razsvetljena votlina, katere prostornost daleč presega vse enake zgradbe devetnajstega stoletja.