Bral sem veliko takih opisov, čudil se mnogim takovim slikam ‒ ako bi pa sedaj vse te opise in slike predočil Samoradu, tedaj bi on izvestno trdil, da so vse dosedanje lepote edino senca proti lepoti Cvetanini. Bil je ves zamaknjen v obličje ljubljene device; želel si je kar stotero oči, da bi stotero užival nje stotere krasote, in rekel je sam v sebi: »Ni mi žal, da sem nádejo, še kdaj to krasotico imenovati svojo, kupil od peklenskega vraga!«