Spominjam se, da sem nekdaj bral Anakreontovo osemindvajseto odo, kjer pesnik obrazniku narekuje, kako naj mu upodobi lepo deklico. Tudi ne morem pozabiti, kako je sloveči Ariosto v desetem spevu svoje epopeje »Orlando Furioso« sesnoval lepoto nesrečne Olimpije; takisto se domišljam vseh lepot, katerih so realisti srednjega veka pri lepi ženski našteli trikrat sedem in pozneje celo trideset. Bral sem veliko takih opisov, čudil se mnogim takovim slikam ‒ ako bi pa sedaj vse te opise in slike predočil Samoradu, tedaj bi on izvestno trdil, da so vse dosedanje lepote edino senca proti lepoti Cvetanini.