Slovogoj si natoči kupico do vrha, zaluči steklenico z ostalim vinom v prepad, dvigne čašo in se zamakne v pogled čiste, mužeče rumenine. Potlej se obrne na vse štiri vetrove in govori počasi s slovesnim glasom: »Samo meni se spodobi ta kupica, meni, poslednjemu Slovencu, morda poslednja. Teci mi ta požir v spomin na vse rojake, ki so daleč tu okoli domovali dva tisoč let in se v trpljenju in neizpolnjenih nadah ozirali na čelo očaka Triglava!