Kdor je pisal, smel je računati na približno gotovo število knjigokupcev; bralec je pa imel že naprej izračunano, koliko novcev bo zadoščalo za narodni književni davek. Vsaka stranka je pisala najprej svoje strankarske reči in potlej vsako reč, potrebno ali nepotrebno, kakor se je komu zljubilo. Največ pa se je pisalo zabavljic na nasprotno stranko.