Slovenci se niso mogli odtegniti splošnemu evropskemu razvoju; napredovali so pa še posebej v svoji slovenski reči: v strankarskem razporu, kateremu so se sčasoma privadili kakor prepirljiva zakonska dvojica. Kdor jim je priporočal krščansko zapoved: ‚In necessariis unitatem, in non necessariis libertatem, in utrisque caritatem’, ostal je propovednik v puščavi tako prej kakor slej. ‒ Slovstvo se je razcepilo v levičarsko in desničarsko in vsako je dobilo počasi svojo slovnico in pisavo.