Gorje pa narodu, kadar imajo fanatiki prvo besedo, za seboj pa nimajo nikogar, ki bi imel drugo besedo, ali tedaj, kadar ni za fanatiki močne, edine stranke, ki je oprezna, ugledna in razborita ter ve o pravem času ali govoriti ali molčati! Onda mora narod drago plačevati mučeniški venec svojih fanatikov: njih neuspehi, njih pretiravanja se pišejo v narodovo dolgovno knjigo; fanatiki sami pa se obsojajo po Napoleonovem reku: 𠆭u sublime au ridicule il n′y a qu′un pas.’ Vendar, vzvišena misel je, smelo prodirati pred bojazno-preudarno tolpo, in jaz bi bil fanatik v levem ali desnem taboru, najsi bi zabredel celo v smešnost!