Dobili smo v tej dobi tiskanih slovenskih knjig, toda samo toliko, kolikor so rabile reformaciji in nasprotni reformaciji. Učiti slovenski jezik, izobraževati ga, temelj stavljati slovenski povestni književnosti in ljudstvu poleg katekizma in molitvenikov ‒ med katere se je vrinil celo ‚Kolomanov žegen’ ‒ podati še kaj druge duševne hrane, nihče ni poskušal in tudi skoraj ni mogel poskušati. Zakaj kmet je bil še vedno rob in brez šol; brez graščakovega dovoljenja celo ni smel iti v šole ali k meščanskemu rokodelstvu.