Tako je bil Slovenec ob zatonu srednjega veka ubog, neomikan, brez zavesti svoje narodnosti, ločen po deželah ter z životom in imovino podložen mnogoštevilnim graščakom, ki niso bili slovenske krvi. Tisti graščaki so imeli med seboj vedne prepire in boje; in te krvave boje je moral bojevati ubogi kmet, kakor mu je bilo zapovedano. Danes se je sekal z bratom, jutri z očetom, kakor je imel brat ali oče slučajno drugega graščaka za gospodarja, kar se je včasih predrugačilo kar čez noč!