Kmet je ondaj pravemu Bogu služil kar najgorečneje, zaeno pa vražno pazil, da se ne zameri starim bogovom, postavljenim v zakotje. Tako je bil Slovenec ob zatonu srednjega veka ubog, neomikan, brez zavesti svoje narodnosti, ločen po deželah ter z životom in imovino podložen mnogoštevilnim graščakom, ki niso bili slovenske krvi. Tisti graščaki so imeli med seboj vedne prepire in boje; in te krvave boje je moral bojevati ubogi kmet, kakor mu je bilo zapovedano.