V mnogih stoletjih je bila naposled vdana pobožnost in nekova fatalistična nádeja, da nam nekoč posijejo milejše zvezde, očit značaj slovenskega naroda. Narod je bil res pobožen, ali hkrati zelo vražen, neomikan, ubog. Duhovniki, njegovi edini učitelji, bili so ponajveč sinovi plemenitnikov in meščanov, ki često niso znali ali pa so se sramovali jezika zaničevanega kmeta, kateremu je bilo v zaničevanem jeziku oznanjati božjo besedo.