V živem spominu svojega duha sem gledal pred seboj kakor v sprevodu vse dobe domovinske povestnice od devetnajstega stoletja do dne, ko sem pribežal v to skalno zavetje; toda v teh viharnih dobah med vsemi rodovi, ki so živeli in trpeli v teh stoletjih, ne najdem udobnega mesta zase in za takšno svojo delavnost, ki bi koristila. In ali naj grem zopet med ljudi vnovič trpet svoj zastonjski trud in napor, tajno zavist prijateljev in očito kleveto sovražnikov ter vse omame in razmame dolgega življenja ‒ in vse to med ljudmi, ki celo niso moji vrstniki? Nikakor ne!