Grad ljubljanski je tedaj nekamo resno in tožno gledal na mesto in po lepi, razsežni pokrajini, kakor bi žaloval, da v hribu pod njim še vedno spi velika vojska iz slavnih časov in da s to vojsko vred še vedno tam pri kamniti mizi brezskrbno ob meču sloni in dremlje nepremagani kralj Matjaž. Ko sem gledal ta Grad, želel sem mu, da se nekoč razvedri in razširi, da se na prostornem temenu sijajno dvignejo kraljevske palače, vredne prekrasne dežele okoli in okoli, in da bi se tam po zlatih dvoranah šetal zbujeni kralj Matjaž, ko premaga vse sovražnike pri sedmerovršični smreki tam na Sorškem polju ... In kaj je sedaj to gradišče?