Iz grobov, čez katere brije tisoč in tisoč let trohnoba in pozaba, vstali so nekdanji dvorjani te palače, da si zopet obude spomin ‒ oh, tožni spomin! kako so živeli nekdaj, ko jim je sijala živa mladost z lic in vrela gorka kri po žilah, tedaj, ko je bilo to grobišče ob kalnem Evfratu sredica slavnih, davno pozabljenih narodov. Tu, sedaj nad sto metrov pod razvalinami, tu je dvorana nekdanjih babilonskih kraljev. Ali ne vidiš tam na beli steni, kako se ostro odlikuje izmed zlatih arabesk črna pisava krepke roke, danes takisto kakor pred več nego dva tisoč leti: ‚Mene, tekel, ufarsin’?