Dokaj je tudi prisiljenih zakonov in zakonov iz brezupa ali takšnih, kjer si človek za kratko nepremišljenost prostovoljno naloži večno pokoro, kakor pravi pesem: ‚Za jedan časak radosti hiljadu dana žalosti ...’ Iz takih, največ nesrečnih zakonov, katerih ni spojil razsoden um, ampak goltni Amor ‒ ki ima od nekdaj zavezane oči ali brezup ali bedasta pokorščina, narodi se obično mnogo otrok. Kako naj potlej roditelji vzgajajo svojo deco, ako sami nimajo vzgoje, in kdaj naj jo vzgajajo, ko jim ne preostaja nič časa zaradi večne vojske med seboj in proti bedi, ki se grmadi nanje od vseh strani?