»Kako ti je, starina?« vpraša Abadon, prikazavši se na stenskem robu, kakor bi bil zrasel iz morja. »Hvala, mogočni gospodar ,« odgovori oskrbnik ponižno; »dveh so se razveselili morski volkovi, tretjemu pa pritrdim konopec na tisti platanini veji, katere spomladi nalašč nisem dal odsekati.« »Menda si spustil dol po steni onadva, ki baš sedaj zajemata vodo?