Ko je bil večer najrazkošnejši in je vonjav, hladeč vetrič krotko duhnil od zagorja proti morju, vstal je Abadon, rekoč, da gre uživat svoje spanje. Prijazno je podal Samoradu roko in ga opomnil, naj to noč ne odide iz Monaka in da bi ne bilo napačno, če nekoliko pogleda v igrališče. Rekši, izgine, kakor bi se razpuhtel.