Za nekaj minut sedita naša znanca zopet v Monaku pod košato platano nad morjem. Ondi gleda Samorad molčé na morsko planjavo: sedaj na peneče valove, ki se brez pokoja in prestanka drevé drug za drugim in se žalno ječé zaganjajo ob nerazdorni skalni breg, sedaj na svetlo migljanje sončnih žarkov, ki se utrinjajo na temnih valovljih razorih. Zdi se Samoradu, kakor da se nad morjem, nad podobo večnega trpljenja, igrajo utrinki večnovesele nebeške luči in da se širi tudi njega trpljenje liki morju, nikar da bi mu posijal v srce žarek vesele nebeške nadeje.