Krčmar je svetil po vseh kotih, celo dol v klet, potem pa porinil velik zapah za vežna vrata in se vrnil gor k bolniku. Akoravno je bil pogumen mož, brez vraž in enakega strahu, vendar mu je bilo nekako neprijetno pri srcu, ko je gledal in stikal po temnih kotih in mu je razgreta domišljavost vzbujala razne misli. Vrhu tega mu bolni tujec in njegovi težki kovčki niso hoteli iz glave.