Omahné je prikimal; zavzel se je iz prvega ob tem ukazu, kajti redki so bili slučaji, da ga je Topolščak kam pošiljal s konjem; a dejal si je, da imajo drugi tudi doma posla dovolj. Prekanjen pa je bil toliko, da je v tem povelju slutil tudi posebno skrivno namero gospodarjevo, zato se je namuznil na tihem, ko mu je bil Topolščak obrnil hrbet. Drugega dne je Tomaž kmalu opravil svoj posel v Ljubljani in se je opoldne krepčal v staroznani, sedaj Druškovičevi krčmi na Dunajski cesti, kjer še dandanes radi ostajajo kmetje in vozniki iz dolgega Črnega grabna.