Vtem pa je nekdo jel odklepati vrata in v sobo je stopil prijaznega obraza Topolščak. Ni se nam ohranilo poročilo, kaj in kako sta besedovala in ukrepala ta dva moža skoro poldrugo uro, kajti toliko časa se je po deklinem računu mudil Miklavž pri Klandru; le to je gotovo, da je dobil mešetar še dober zajtrk ‒ meseno klobaso in polič vina, kar je najvišje cenil ‒ in da sta se oba moža ločila jako prijazno. »Kako posebno kupčijo morata imeti,« uganila sta hlapca in dekla, razpravljajoč v hlevu ta nenavadni, važni dogodek.