»Vedi,« nadaljeval je oni počasi, »Tomaž ima neka skrivna pisma, testament mora biti ali kaj takega; ‚testament’, to sem sam čital, pa njegov ni, ker ne zna pisati. Ukral ga je, ukral ‒ pa čemu ‒ ti pravim, čemu ‒ ko je zanj tuj testament toliko vreden kot tvoj nos?« Miklavž je izustil nekaj nerazločnega, nerazumljivega.