Eden iz družbe je sunil mešetarja, naj pije ter povprašal, koliko je dal koroški kupec za par volov, katera je bil Klander pomagal prodajati, in zato nihče ni pazil na one besede, niti na to, da je Topolščak za en trenutek omahnil, kakor bi ga bila strela udarila. Vrnil se je v hišo, a sam ni znal, kako je prišel tja; v veži pod stopnicami je obstal in se prijel ob steber. »Torej vendar, vendar ‒ da, to, to mora biti!« šepetal je.