Omahné pa ni bil tako neumen, kakor si je domišljal mešetar. Prišedši v hram, je res z glasnim hruščem odprl skrinjo, zaeno pa se nasmehnil zvito in pest pomolil nazaj proti vratom. »Saj vem, da poslušaš; le vleci na uho!« mrmral je in iz globokega žepa, všitega v telovnik prav pod pazduho, potegnil v zamazan robec zavita pisma.