Slišal je, da oni vrata v hram zapira za seboj, nakar le-ta naglo svoja na pol odpre. Lahko je čul, kako je zaškripal pokrov Tomaževe skrinje, katerega je bil ta glasno in z ropotom privzdignil. »Da le vem, kam devaš svojo skrivnost,« šepnil je Klander in z zadovoljnim licem zaprl zopet vrata ter sedel na staro mesto.