Tomaž se je lahko privadil samskemu življenju. Saj je ostalo vse pri starem, samo nageljni po oknih so se posušili, cvetje v malem vrtiču so zadušile koprive in osat in steza od koče do ceste je bila ob deževju podobna jarku, katerega izpira hudournik. Enkrat ‒ že več let po Jeričinem odhodu ‒ ogovoril ga je Topolščak, naj pride k njemu na delo.