Na bližnjem podu pa je plesala mladež po čudnih glasovih, katere sta dajala dva štajerska godca od svojih skromnih inštrumentov. Eden je tolkel z lesenimi kladivci po strunah, napetih preko široke deske ‒ igral je na pentek, kakor so to imenovali ‒ drugi pa je piskal na kratko piščal, kateri ni bilo moči izvabiti več zvenkov, nego jih šteje ena oktava. A zato je tembolj brlizgal in mladi in stari svet je bil zadovoljen, če je bilo moči prav rezko udariti s peto ob gladki, zvočeči pod.