In tako sta ostala še dolgo, dolgo; ‒ vedela si nista pomoči, niti tolažbe. In pri vsej bolesti ‒ kako sladko, kako krasno je bilo to, ko sta si mogla podati roke in časih kak tih poljub! »Z materjo bom govoril!« rekel je Gotard. »Oh ‒ vse je zaman!«