Tu jima govor ni tekel več o prejšnjem predmetu; bilo je, kakor bi se ga vsak izmed njiju ogibal. Stoprav ko sta znova zapregla ‒ trd mrak je že legal na brda nad cesto ‒ stopil je Omahnè k tovarišu in mu pomolil zavitek papirja: »To spravi, Gotard ‒ dobro spravi! Jaz imam tudi eno; pa varuj, da ne izgubiš; za Metko bo dobro, pa le varuj, da ti kdo ne vzame!«