Kavka pusti gosta v drugi sobi in pride ven; toda nič kaj prijazno ne pozdravi vstopivšega Vida. Njegovo lice je stisnjeno v prav odurne gube, ko naglo postavi vino pred novega gosta; malomarno vrže še ogel starega kruha na mizo. Vid čuti vso to neprijaznost, a pomagati si ne more, dasi se mu krči srce v prsih.