Prej ni mogel dočakati, da bo napočil dan razprave, da se mu bo ohladilo srce v maščevalnem zadoščenju; kakor polž čez stezo, tako mu je lezel dan za dnevom. Sedaj pa, ko je moral napraviti dolg, da plačuje vedno rastoče troške, ko vidi pred seboj vedno obroke, ob katerih bo treba odšteti obresti, ko je dobil celo že tožbo, vročeno zaradi nujno naprošenega, pa ne povrnjenega posojila ‒ sedaj pa teče dan za dnevom kakor hudournik čez skalovje. »Kaj bo, kaj bo?« vzdihuje in premetava se na svojem ležišču.