Tedaj pa se odpro nakrat potihoma vratca iz male sobice, kamor je bil poslal gospodar nekoliko ur prej onega nepričakovanega gosta, in ta ‒ mlada žena ‒ priplazi se počasi, bosa in po prstih, plaho oziraje se na spečega Petra ‒ iz kamrice ven v vežo, na cesto in ‒ nikjer je ni bilo več, ker videti je ni mogel nihče, ko nikogar ni bilo na cesti. Gori v prvem nadstropju se jame tudi gibati. Janezek, domači prvorojenec, pride prvi po stopnicah ter krene naravnost v hlev.