Z doma se je videla prijazna cerkev na nizkem holmu, ravno tako kakor pred sto leti, toda kadar jo je ugledal, prešinil ga je neznan strah: spominjal se je vedno in vselej ob tem pogledu onega nesrečnega meniha, ki je ptico poslušal in ki je potem v cerkvi na mah razpal v prah in pepel. Do sedaj se mu je, izvzemši, da je bil enkrat tepen, ves teden dobro godilo, torej tu ni bilo več nevarnosti, da bo naenkrat po njem; toda kaj bo v cerkvi? Zato tudi ni rekel niti »da« niti »ne«, ampak zaril se je nad hlevom prav v zadnjem kotu pod podstrešjem globoko v seno, s trdnim namenom, da ga nihče ne najde in da ne pojde v cerkev.