»Turin, Turin, spat!« velel je Marko polglasno in pes je res zlezel v svoj brlog.
Marko je šel v hlev ‒ zdelo se mu je sicer, da je malo drugačen, nego je bil v jutru, pa ko je našel v kotu prazno posteljo, vrgel je, utrujen kakor je bil, praznično obleko raz sebe in v malo trenutkih spal je trdno, kakor bi ga bil kdo ubil. Pa ne dolgo!