Zdaj je Marko res jokati začel in gledal nekoliko časa za onima, ki sta odhajala proti sosedovemu domu, kjer so ju že čakali. »Bom pa sam šel!« zavpil je nakrat, tekel v hlev, odprl zaboj, vzel praznično suknjo in klobuk ‒ v drugo se je bil že prej nedeljsko opravil ‒ in še enkrat na pragu stoječi materi kličoč: »Sedaj pa grem, pa ‒ sam!« ubral je naravnost pot navzdol proti veliki cesti. Kje je Skaručna, tega ni vedel, samo to je bil od strani pozvedel, da je tam nekje za Mengšem; no, Mengeš je pa vsak dan lahko videl z domačega hriba; zato ga niti skrbelo ni, bo li našel Skaručno ali ne.