Oče Peter je preužitkar; izročil je že pred mnogo leti svoje imetje zetu, ki se je ponujal z lepo odpravščino po starših. Hčeri izgovori oče doto, sin Janezek se pa prav v istem času oženi gor v Vrbo ter tam kot zet prevzame lepo posestvo, seveda z bremeni, običajnimi takrat kakor dandanes, pa nikakor ne tako občutnimi kot sedaj, ko dohodek, ki ga nam daje zemlja, ne raste tako kakor naše potrebe. Mati Polona počiva pa že davno doli na pokopališču ob cerkvi sv. Martina; le teta Urša noče umreti.